Sreda, 9. november 2022
Oddajate nepremičnino prek Airbnb? To bo morala po novem spletna platforma poročati o vas davkariji
Katere so glavne novosti prenovljenega zakona
Katere so glavne novosti prenovljenega zakona o davčnem postopku in kaj to pomeni za vse, ki oddajate nepremičnine turistom, pa tudi tiste, ki ponujate prevoze, prodajate blago in storitve prek spletnih platform
Prenovljeni zakon o davčnem postopku, ki je tik pred sprejetjem v parlamentu, med drugim določa, kaj vse morajo operaterji digitalnih platform o prodajalcih na teh platformah poročati davkariji. Torej tudi to, kaj mora denimo Airbnb poročati o vas, če oddajate nepremičnino prek tega portala.
Pravila veljajo za vse države članice EU (in tudi za tiste države članice OECD, ki bodo podpisale tako imenovani sporazum MCAA DPI), ki morajo v lokalno zakonodajo prenesti direktivo sveta EU 2021/514 o upravnem sodelovanju na področju obdavčenja (tako imenovana direktiva DAC7). Pravila o poročanju naj bi začela veljati že za vse pridobljene prihodke v letu 2023. Platforme morajo o svojih strankah podatke lokalnim davčnim upravam sporočiti najpozneje 31. januarja 2024, rok za poročanje med davčnimi upravami pa poteče konec februarja 2024. Torej Furs bo prve podatke o slovenskih davčnih rezidentih, ki denimo oddajajo nepremičnine prek tujih spletnih portalov, prejel najpozneje do konca februarja 2024.
Podrobnosti poročanja bo moral prek pravilnika določiti še minister za finance. Glavna pravila pa so določena v prenovljenem predlogu zakona, ki postavlja tudi jasnejša pravila o mednarodni izmenjavi drugih podatkov med finančnimi upravami, pomembnimi za obdavčenje davčnih rezidentov posamezne države.
Odgovarjamo na nekaj glavnih vprašanj.
Katere spletne platforme bodo morale poročati o zaslužkih posameznih prodajalcev prek teh platform?
Obveznost poročanja velja za operaterje spletnih platform, ki bodo morali davčnemu organu poročati informacije o poslovni dejavnosti prodajalcev, ki poslujejo prek te platforme.
Poročanje vključuje dejavnost iz najema oziroma oddajanja nepremičnin (denimo prek platforme Airbnb in drugih podobnih spletnih ponudnikov), kateregakoli prevoza, prodajo storitev (denimo dostop do dogodkov prek spleta proti plačilu) in blaga prek teh platform. Omenjena direktiva in zakon pa še ne določata obveznosti o poročanju na primer kriptomenjalnic.
Spomnimo, da imajo države že urejeno določeno obvezno poročanje. Najbolj množično je poročanje o finančnih računih posameznikov in podjetij, pri katerem denimo avstrijska banka poroča davčnemu organu podatke o računih slovenskega davčnega rezidenta, avstrijska finančna uprava pa podatke pošlje slovenski.
Kako bodo poročali ponudniki tujih in domačih spletnih platform?
Za lažjo samodejno izmenjavo podatkov bo izmenjava informacij potekala elektronsko, prek skupnega komunikacijskega omrežja (omrežje CCN), ki ga bo razvila evropska komisija.
Konkretno bo poročanje potekalo tako, da bo pristojna davčna uprava podatke o davčnem rezidentu Slovenije posredovala Fursu. Če bo denimo slovenski davčni rezident, posameznik ali podjetje, blago prodajal ali dajal nepremičnino v najem, ponujal storitve ali prevoz prek avstrijske, nemške, irske, hrvaške ... digitalne platforme, bo moral upravljavec oziroma operater te platforme podatke posredovati lokalni finančni upravi, ta pa našemu Fursu. Poleg tega se podatki posredujejo tudi finančni upravi države, v kateri v primeru oddajanje nepremičnine ta stoji. Torej če Slovenec prek avstrijske platforme oddaja nepremičnino na Hrvaškem, mora avstrijska finančna uprava posredovati podatke tako našemu Fursu kot hrvaški davčni upravi.
Slovenski operaterji platform pa bodo morali Fursu poročati o prodajalcih, ki so tako slovenski kot tuji davčni rezidenti. Furs bo podatke o prodajalcih, ki so rezidenti drugih držav EU, izmenjal prek centralnega registra. V druge države OECD, ki bodo zavezane k poročanju (podpisnice sporazuma MCAA DPI), pa bo Furs vsaki davčni upravi posebej poslal podatke o njihovih davčnih rezidentih.
Finančne uprave, tudi naš Furs, bodo morale nadgraditi informacijsko podporo za poročanje operaterjev spletnih platform. Okvirna ocena enkratnih razvojnih stroškov pri nas je 1,3 milijona evrov, ponavljajočih se letnih stroškov, povezanih s poročanjem, bo za okoli 135 tisoč evrov, infrastrukturni strošek (strežniki in diskovni prostor) znaša okoli 150 tisoč evrov.
Kaj bo poročala spletna platforma?
Podatki, ki jih bo platforma sporočala, so:
ime, naslov, davčna številka operaterja platforme,
ime in priimek oziroma naziv prodajalca, o katerem platforma poroča, pa tudi naslov in davčna številka prodajalca ter datum rojstva oziroma matična številka, če gre za podjetje,
indentifikator finančnega računa, na katerega se stekajo nadomestila oziroma zaslužki posameznika,
rezidentstvo posameznika,
znesek nadomestila oziroma zaslužka, ki je bil plačan oziroma pripisan v vsakem četrtletju,
vse pristojbine, provizije ali davke, ki jih operater platforme zadrži,
pri oddajanju nepremičnin mora operater poročati tudi o naslovu vsake oglaševane nepremičnine, če je na voljo, pa tudi število dni oddajanja.
Kaj pa, če operater digitalne platforme ni iz EU?
Vsebina poročanja operaterjev platform je povzeta po modelu pravil poročanja digitalnih platform OECD. Poročanje tako ne velja samo za države članice EU, temveč tudi za države OECD, ki bodo podpisnice zgoraj omenjenega sporazuma. Seveda pa so še »luknje« – tako kot denimo pri poročanju o finančnih računih, h kateremu nekatere države, denimo tudi BiH, ki ni članica OECD, niso zavezane.
Kje bo torej poročal podatke operater digitalne platforme?
Načeloma v državi članici, kjer je operater spletne platforme ali davčni rezident, ima denimo sedež ali stalno poslovno enoto ali kjer je ustanovljen. Če gre za več držav, lahko sam izbere, kje bo poročal. O tem pa mora obvestiti vse preostale davčne uprave držav, v katerih bi tudi lahko poročal.
Če gre za drugo državo, ki je zavezana k avtomatični izmenjavi podatkov in ni članica EU, lahko operater digitalne spletne platforme poroča tudi tam, davčna uprava te države pa razpošlje podatke davčnim upravam, iz katerih so posamezniki, ki so denimo oddajali nepremičnino. Podobno torej, kot velja pri izmenjavi podatkov o finančnih računih.
Kakšne so kazni?
Največ 30 tisoč evrov za operaterja spletne platforme, če ne da podatkov. Če gre za srednjo ali večjo gospodarsko družbo, je kazen med 3.200 in 30 tisoč evri, če gre za manjšo, je kazen med 1.200 in 15 tisoč evri, če gre za podjetnika, je globa med 800 in 10 tisoč evri, posameznik pa bi plačal kazen med 250 in 400 evri. Kazen, največ štiri tisoč evrov, dobi tudi odgovorna oseba.
Koliko več bo zaradi novega poročanja pobral državni proračun?
V uvodu predloga zakona piše le, da se predvideva, da bodo imela nova pravila pozitivne učinke na državni proračun zaradi povečanja prihodkov iz naslova pobranih davkov kot posledica izboljšanja davčne kulture ponudnikov spletnih platform.
Ker bodo torej morali operaterji poročati tudi o prihodkih posameznikov, bodo posamezniki vedeli, da ima Furs omenjene podatke, in bodo zaslužke tudi prijavili. Konkretno Furs razlaga, da je treba dohodke iz oddajanja nepremičnin turistom (kratkoročno oddajanje) prijaviti kot dohodek iz dejavnosti, tako da se na ta dohodek plača dohodnina po progresivni lestvici ali pa je najemodajalec lahko normiranec. Po Fursovi razlagi torej ne gre za običajno obdavčitev oddajanja premoženja v najem, pri čemer se na najemnino, znižano za desetino oziroma dejanske stroške vzdrževanja, plača dokončni, 15-odstotni davek (prihodnje leto bo verjetno 25-odstoten).
Ali bodo posamezniki obveščeni o tem, da bo digitalna platforma njihove podatke posredovala davkarijam?
Da. Vsaj morali bi biti. Vsaka platforma, ki bo posredovala podatke davčnim organom, bo o tem morala obvestiti posameznika, o katerem poroča.
Bo pa lahko posamezna finančna uprava odločila, da posamezniku ne razkrije vseh podatkov o njem, ki jih ima in obdeluje, če bi to vplivalo na davčni postopek oziroma nadzor.
Kaj pa poročanje o drugih dohodkih posameznikov in podjetij – kako si bodo finančne uprave izmenjevale podatke?
Najprej morajo davčni zavezanci, denimo izplačevalci dohodkov pa borzne hiše, banke, podjetja finančni upravi za namene pobiranja davkov predložiti praktično vse zahtevane podatke in dokumentacijo o osebi ali podjetju ali poslovanju, za katerega se zanima davkarija. To sicer velja že zdaj, jasneje pa je določeno, da gre tudi za pridobivanje podatkov v mednarodnih zadevah, torej tudi, kadar ne gre za pobiranje (samo) slovenskega davka.
Spreminja se rok za posredovanje podatkov na zaprosilo, to je rok, v katerem mora slovenska davkarija od druge evropske davkarije dobiti podatke in obratno. Ti podatki se morajo poslati takoj, ko je to mogoče, najpozneje pa v treh mesecih po datumu prejema zaprosila (zdaj je rok šest mesecev).
Pri zaprosilu za podatke je treba te tudi opredeliti kot »predvidoma pomembne informacije«. To pa so tiste, pri katerih obstaja razumna možnost, da bodo pomembne za pobiranje davkov. Država prosilka mora v zaprosilu tako navesti davčni namen, za katerega zahteva informacije, pa tudi informacije, ki so potrebne za izvajanje nacionalnega prava (zaradi katerih določb oziroma pravil Furs potrebuje določene informacije od tuje davčne uprave, da bi na podlagi teh lahko pobral davke).
Če želi država v drugo državo poslati tudi svoje uradnike, davčne inšpektorje, ji mora država v tem ugoditi v 60 dneh, če jih zavrne, mora to razložiti; prenovljeni zakon natančneje določa tudi pravila pri skupnem davčnem nadzoru več držav članic EU.
