Koliko nepremičnin v zadnjem času so kupci kupili z gotovino? Kaj se dogaja s stanovanjskimi posojili in njihovo ceno? Kako naj v časih negotovosti ravnajo podjetja? O tem smo se pogovarjali s predsednikom uprave NLB Blažem Brodnjakom.

Gospodarske napovedi se poslabšujejo, regulatorji opozarjajo na tveganja za finančno stabilnost, vas skrbi?

Razmere gotovo niso preproste, neznank je toliko, da sta kakršnakoli modeliranje in načrtovanje v tem trenutku izjemno zahtevna in v bistvu potekata scenarijsko. Tudi mi simuliramo, kaj bi se zgodilo, če bi se na neki drugi strani zgodil drug nepričakovan dogodek.

Če gledate napoved MDS, Sloveniji še vedno napoveduje realno gospodarsko rast – in to zame ni velika kriza. To pomeni, da zaposlenost verjetno ne bo preveč upadala, da gospodinjstva ne bodo v preveliki stiski, države pa tako ali tako s helikopterskim denarjem skrbijo, da so razmere obvladljive. Če reguliramo cene na ravni gospodinjstev, da elektrika ni draga, da so cene derivatov tako rekoč na ravneh kot pred časom, plače pa kljub vsemu še nekako vsaj zmerno rastejo in ljudje naredijo nekaj prilagoditev pri košarici živil, potem bomo to krizo nekako preživeli. Glavni izziv bosta cena in dobavljivost elektrike za industrijske sisteme. In to bo določilo, kakšna bo raven zaposlenosti ter, kakšna bo potreba po pomoči države.

Prioriteta, tudi bančništva, je stabilizirati oba energetska stebra. To je tudi razlog za garancijske sheme države, saj jih banke same zaradi regulatornih omejitev ne bi mogle izvesti, pa čeprav so trdno kapitalizirane in imajo preveč denarja. Na te omejitve, MREL, opozarjamo že dalj časa. To postaja glavni omejitveni dejavnik in preprečuje obsežnejše kreditiranje. Vidimo, da nekatere banke ne podaljšujejo več posojil ali ne odobravajo novih, ker so trčile ob MREL-zid.

Prihajajo prve informacije o odpuščanjih, ne več le o ustavljanju proizvodenj. Ste gotovi, da bomo kljub temu rasli?

Gotovosti ni, ker je toliko nestabilnih spremenljivk. Ampak konec septembra smo imeli – kljub temu, da so nekateri že zmanjševali proizvodnjo – še vedno rekordno nizko brezposelnost in rekordno raven delovno aktivnih v vsem času po osamosvojitvi. S te predpostavke nekaj tisoč več brezposelnih ne bi smela biti težava, sploh, ker ima večina podjetij še vedno tudi velike potrebe po novih kadrih, marsikdo, ki bi izgubil službo v proizvodnji, pa se bi znal odločiti za delo v trgovini ali v gostinstvu. V storitvenem sektorju tako rekoč vsi iščejo kadre. Razen, če Slovenci v skladu s splošno psihologijo množic ne zakrčijo potrošnje in nehajo jesti zunaj, kljub temu, da imajo denar.

Kaj se zadnja dva meseca dogaja v bančnem sistemu?

Avgust in september sta bila še vedno zelo močna meseca pri povpraševanju po stanovanjskih posojilih, depoziti ne upadajo, ker ljudje na agregatni ravni dobivajo višje plače, vedenjski vzorci pa se še niso korenito spremenili. To je moralni hazard regulacije cen v obdobju visoke inflacije, ki jo v našem prostoru, še veliko višjo, dobro poznamo: spomnite se, kako smo kupno moč ohranjali tako, da smo tekli plačo menjat v trdnejšo valuto. Tako se vzorci vedenja v gospodinjstvih ne bodo spremenili, kjer pa sem sam »razcepljen«, ker to ne vodi v bolj trajnostno življenje in tudi ne v zmanjšanje porabe energentov. Obvladanja inflacije brez obvladanja povpraševanja ne bo.

Julija je bilo vidno izrazito povečanje kreditiranja nefinančnih družb, a ni podatkov, koliko, konkretno, je tu kreditiranja energetike. Se slovenska podjetja še zadolžujejo in ali se za obratna sredstva ali investicije?

Že po izbruhu vojne se je, pričakovano, izrazito povečalo črpanje obstoječih revolvinških posojil in kratkoročnih posojil za financiranje obratnega kapitala. Podjetja so delala varnostne zaloge, ker niso vedela, ali bodo še dobila materiale in glavne surovine. Zdaj se to umirja. Podjetja namreč pričakujejo umirjanje naročil, zato lahko postane obratni kapital veliko breme, presežne zaloge pa velika težava.

Tako vsem podjetjem svetujemo, naj se res ukvarjajo z denarnim tokom, saj pričakujemo, da bo obseg naročil zanihal. Ukvarjajo naj se torej s stabilizacijo razmer: s tem, kako bodo načrtovala izmene, kako upravljala čakanje na delo ali skrajšan delovni čas, torej podobno kot v koronskih obdobjih.

Vlado in centralno banko pozivamo, naj – če bomo imeli težave pri postavitvi cenovne kapice na energente za podjetja in bomo tako soočeni s situacijo, ko se podjetjem zaradi presežnega bremena pri cenah energentov ne bo več splačalo delati – uporabijo že iz korona obdobja znane mehanizme: poleg sofinanciranega čakanja na delo in skrajšanega delovnega časa tudi moratorije za odplačevanje posojil in prestrukturiranja finančnih obveznosti tako, da ne bi vodila v status slabih posojil.

Kakšno poslabšanje v povprečju pa pričakujete pri stečajih in slabih posojilih?

Če bomo vsi podsistemi pristopili pragmatično, ne pričakujem večjega števila stečajev, ker bomo z ukrepi – in seveda z razumnimi cenami energentov – to lahko zajezili. Podjetja imajo še vedno zelo robusten denarni tok, ker dobivajo plačila za minula naročila, ki so bila na zgodovinsko visokih ravneh. Imajo tudi veliko denarja, nekaj ga je zdaj sicer v zalogah in obratnem kapitalu, a se bo tudi to sprocesiralo pri zavestnem uravnavanju denarnega toka.

Cunamija stečajev ne pričakujem, bodo pa, seveda, podjetja, ki so »visela« že doslej, kot v vsaki krizi, imela preživetvene dileme. Tudi v skrajnih scenarijih pa bi bila banka še vedno zdrava, močno pozitivna, bi funkcionirala in kreditirala, skratka, ne vidimo, da bi kriza, ki bi tu in tam vodila kakšno podjetje v stečaj, ogrozila slovenski bančni sistem.

Kako danes ocenjujete tveganja za podjetja in posameznike?

Bolj konkretno se pogovarjamo o različnih scenarijih, kakšne so odvisnosti, zanesljivosti in predvidljivosti predvsem energentov, z zalogami se tako ali tako ukvarjamo že dlje časa, tudi z razpoložljivostjo surovin in komponent, ampak slovensko gospodarstvo je kljub vsemu v globalnem pogledu majhno in predvidljivo. In se znajdemo. Smo butični, prilagodljivi in blizu glavnim trgom – to se vidi tudi v večji gospodarski rasti od večine držav v okolici. Deglobalizacija se v tem trenutku res na polno dogaja. Vsaka kriza je za nekoga priložnost, sploh za našo regijo, kaj takega pride naproti vsakih sto let. Če bomo odzivni z ekonomskimi politikami in znali zadržati konkurenčnost našega gospodarstva, bomo veliki zmagovalci.

Govorili ste o ambicijah. Ali med podjetji opažate ambicije, da bi se katero pripravljalo na prevzeme?

Ves čas se nekaj dogaja. Ampak poglejmo na drugi strani, kaj se dogaja v slovenskem bančništvu, kjer imamo podjetje, ki je pred 16 meseci podpisalo kupoprodajno pogodbo in še danes nima vseh dovoljenj. Kako naj tuji vlagatelj razmišlja o tem okolju? To je absurdno, da 16 mesecev traja presojanje, ali je kupec primeren. Tako se pač kapitala ne obravnava. Če imaš zadržke, to poveš v treh ali pa šestih mesecih. To je kriminalno, tako s strani ECB kot AVK.

Pričakujete, da bo AVK dal soglasje?

Nič ne prejudiciram, govorim samo o tem, kako deluje slovensko poslovno okolje. Če želimo govoriti o prevzemih, kapitalskih naložbah, mora biti kapital dobrodošel. Sprejeta zakona o dohodnini in o varstvu potrošnikov kapitalu sporočata, da v Sloveniji ni dobrodošel. Zakon o dohodnini, ki jemlje iz žepa najambicioznejšim in najbolj talentiranim, je škodljiv. Kakšno sporočilo je to za ljudi?

Kako pa je pri vas? Na mizi ste imeli kar nekaj prevzemnih tarč. Slišati je, da ste jih zdaj pospravili v predale.

V takih negotovih razmerah je treba precej bolje razumeti, kaj se dogaja na posamičnih trgih in kako bo to vplivalo na banke. Na drugi strani pa so tudi vrednotenja bank trenutno taka, da ni prav veliko voljnih prodajalcev. Kdo pa bo prodajal banko po 0,3-kratniku knjigovodske vrednosti ali pa po 0,5-kratniku, kjer smo mi danes. Poleg tega smo trčili ob zid tako imenovanih MREL-omejitev. Kako to deluje? Ob nakupu Sberbank (danes N Banka) smo dobili milijardo tvegane tehtane aktive, kreditnega portfelja, ki pač zahteva alokacijo kapitala. V skladu z novimi predpisi bo od leta 2024 treba zagotoviti izbrisljive instrumente. Za vsak evro posojila, ki ga damo slovenskemu podjetju, moramo imeti 35 centov izbrisljivih instrumentov. S tem, ko smo kupili N Banko, smo morali izdati za 300 milijonov evrov izbrisljivih instrumentov in glejte, kje so danes cene teh instrumentov.

Se boste še zadolževali tako?

V prihodnjih letih bo banka seveda še izdajala te papirje, zato da bo podpirala rast, saj vsak evro rasti kreditnega portfelja pomeni 35 centov zaveze po tovrstnih instrumentih. Iščemo poti, da bi izdali tudi podrejeno obveznico drugega razreda (Tier2), ki je v zadnjem letu tako rekoč ni bilo mogoče izdati. V tem trenutku je sicer ne potrebujemo, moramo pa postaviti bazo in zdaj je čas, da se dela pri kapitalu in utrjevanju kapitalske pozicije.

Vlagatelji so bili malo začudeni, da ste obveznico izdali tako pozno, glede na to, da so bile predstavitve že pozimi. Niste pričakovali, da se bo okolje tako hitro poslabšalo?

Razmere na trgih so take, da se nekaterih stvari preprosto ne da narediti. Če največje svetovne banke, ki svetujejo pri izdaji, odsvetujejo, da izdajo sploh objaviš, ker so razmere na trgih neprimerne, in če ti predstavnik te banke pove, da je bilo obdobje 12 tednov, ko niso izdali niti enega papirja, kar se jim ni zgodilo še nikoli, potem so razmere očitno take, da to ni mogoče. Vsi se lahko sprašujemo, ali je izdati obveznico AT1, ki ima status kapitala, po 9,7-odstotni obrestni meri predrago. Ampak, imamo 10- ali več odstotno inflacijo in popolno negotovost na trgih. Hkrati pa še vedno zagotavljamo 12-odstotni donos na kapital. Potem je to še vedno smiselno. Tak instrument zagotavlja kapital in izpolnjuje zahteve po MREL. Če tega ne bi izdali, bi morali ustavljati kreditno aktivnost. Potem se vračamo v leto 2008, ko banke niso kreditirale, ker niso imele kapitala.

Zakaj teh obveznic niste ponudili slovenskim institucionalnim vlagateljem?

Smo jim, ne vsem, smo pa nekaterim. Ampak ni bilo interesa. Večji slovenski institucionalni vlagatelji so vložili izjemno malo. Očitno imajo v svojih naložbenih politikah takšne omejitvene dejavnike, da pač ne morejo sodelovati.

Še vedno velja, da boste letos delničarjem izplačali drugi del dividend?

To izplačilo je bilo že predvideno, ne vpliva na kapital. Slišimo pa v zadnjih dneh nekaj izjav, tudi iz ECB, da morajo banke postati previdne pri izplačilu dividend in nagrad. To je retorika iz leta 2020, ki so ji sledile prepovedi. Upamo, da prepovedi ne bo, računamo, da bomo v prihodnjih tednih objavili sklic skupščine, na kateri bi potrdili izplačilo preostalih 50 milijonov evrov.

Banka Slovenije je pred kratkim opozorila, da se je na ravni bančnega sistema nekoliko znižal količnik kapitalske ustreznosti, tudi iz vaših rezultatov je to razvidno. Je to posledica upada cen obveznic?

Gre za kombinacijo. Banke imamo v portfeljih likvidnostne rezerve plasirane v obveznice. Te imajo svoja vrednotenja. S tem, ko niha vrednotenje, imamo učinke na kapital. Drugo pa je, da smo banke rasle. Izrazito so rasla stanovanjska posojila.

Nekateri se sprašujejo o kritičnosti teh posojil. Poglejte, dve tretjini stanovanj v zadnjih dveh letih sta bili kupljeni z gotovino. Tretjina financirana s posojili, pri čemer je v NLB povprečno razmerje med posojilom in vrednostjo stanovanja (LTV) 62 odstotkov. Seveda so izjemni primeri, ampak v povprečju to ni težava.

Če gledamo naše plače in cene naših nepremičnin: pravite, da so bila stanovanja kupljena z gotovino, depoziti pa so rekordni. Ali država in Furs česa ne vesta?

V Sloveniji imate več tisoč ljudi, ki so premožni in vlagajo. Pomemben del teh nakupov je naložbene narave, ne gre za reševanje prvega stanovanjskega vprašanja. V Sloveniji je verjetno kakšnih sto tisoč ljudi, ki si brez težav lahko privoščijo nakup stanovanja v Ljubljani z gotovino. Ljudje imajo denar in to naložbeno kupujejo. Ko govorimo o Ljubljani: vedno je treba govoriti o lokaciji. V prestolnici, na najboljših lokacijah, ne pričakujem, da bodo cene kdaj nižje, in da si bomo nepremičnine lahko kupovali s povprečnimi plačami. Država in občina pa morata poskrbeti za javni stanovanjski fond in najemniški trg. To je nekaj, kar nam manjka.

Makrobonitetne omejitve in slabšanje gospodarskih razmer. Pričakujete, da bo Banka Slovenije še zaostrila ta pravila?

Naznanila je povečano porabo kapitala za stanovanjska posojila. Za stanovanjska posojila, ki so zavarovana in zgodovinsko niso imela izgub.

Boste to novo zahtevo prelili v ceno stanovanjskih posojil?

Posojila se bodo dražila zaradi več učinkov. Nihče nima kristalne krogle, kje se bo ustavil EURIBOR. Špekulacije so med dvema in 2,5 odstotka. Tudi sam težko pričakujem, da bi bil bistveno več od 2,5 odstotka, saj se bodo inflacijski pritiski na neki točki začeli zmanjševati, prek teh ravni pa bi postale javne finance tako rekoč nevzdržne. Težko si predstavljam, da bi se ECB določila za več kot 2,5 odstotka. Res pa je, da ima razmeroma malo vzvodov, ker je začela prepozno in ker ni dovolj odločna. Če bo EURIBOR dosegel 2,5 odstotka, to v zgodovinskem kontekstu ni katastrofa. To pomeni skupna obrestna med štirimi in petimi odstotki, leta 2009 je bil samo EURIBOR pet odstotkov. Potem imamo tu MREL. MREL bo dodatno dražil posojila. Če moramo mi za 35 odstotkov vira financiranja najeti tako drage vire na trgu, potem vam ne moremo dati poceni posojila. In nič ne pomaga, da imamo na drugi strani depozite, za katere plačamo precej manj.

Kakšna je zdaj najboljša ponudba za stanovanjsko posojilo?

Fiksne obrestne mere so zdaj dimenzionirane na ravni EURIBOR med 2,5 in tremi odstotki. Če EURIBOR ne bo presegel 2,5 odstotka, potem smo s fiksnimi že na tej ravni. Če pa izhajamo iz teze, da EURIBOR ne bo šel čez 2,5 odstotka – to ni nasvet, to je razmišljanje – potem zna, ko se enkrat inflacija umiri in se vrnemo na trajnostni pogled na svet, EURIBOR čez pet let znova biti na precej nižjih ravneh. Danes nima nihče kristalne krogle. Če želite biti absolutno na varnem glede obrestne mere, potem vzemite fiksno obrestno mero.

Nekatere banke so fiksne obrestne mere umaknile iz ponudb. Vi jo boste ohranili?

Tudi mi ne moremo reči, da jo bomo ohranili večno, saj je tudi za nas fiksiranje postalo velika težava. Smo banka, 90 odstotkov naših virov je kratkoročnih, tako rekoč na vpogled, iz kratkoročnega denarja pa dajemo 30-letna posojila. Kdo nam jamči, da čez pet let za te depozite ne bomo plačevali višje obrestne mere, kot vam jo dajemo za posojilo? Te garancije seveda nimamo, zato se na drugi strani ščitimo z zelo dragimi instrumenti.

Banka Slovenije že nekaj časa opozarja, da se banke premalo ščitite in da ste zelo izpostavljene obrestnemu tveganju.

Niso vse banke v enakem položaju. Mi ščitimo pozicije.

Ko smo ravno pri obrestnih merah – kdaj bomo videli kakšne normalne obresti za depozite?

To bo proces. Nekatere banke to že ponujajo za nekoliko daljše ročnosti. Mi imamo razmerje med posojili in depoziti 60 odstotkov, toliko je več depozitov kot posojil. Seveda pa si ne moremo privoščiti množičnega odlivanja. Ljudje morajo razumeti, da je vloga na vpogled v bistvu alternativa gotovini. Varnejša alternativa gotovini. Depozit sam ne bo nujno ohranjal realne vrednosti kupne moči. 

Rast obrestnih mer bi morala v teoriji dobro vplivati na poslovanje bank? V eni od prezentacij je zapisano, da vam dvig EURIBOR za odstotno točko prinese približno 60 milijonov evrov dodatnih obrestnih prihodkov.

Drži. Pri čemer je to izhajalo iz obdobja, ko smo se pogovarjali še o drugačnih MREL-okvirjih. Zdaj, ko so obrestne mere za MREL-instrumente na šestih odstotkih, so neto učinki nekoliko manjši. Če gledate samo na dvig obrestnih mer, pa je tako. Mi imamo za šest milijard več terjatev kot obveznosti. To pomeni, da če EURIBOR zraste za odstotno točko, je to skoraj 60 milijonov, če zraste za dve, je skoraj sto milijonov.

Delnica NLB je letos precej izgubila. Boste kaj dokupovali?

Sodeloval sem v privatizaciji in bom absolutno še kupoval delnice NLB. Na teh ravneh so po mojem prepričanju – in to spet ni naložbeni nasvet – dobra naložba.

Vir: https://www.finance.si/9004952/%28Intervju%29-Blaz-Brodnjak-NLB-Dve-tretjini-stanovanj-v-zadnjih-dveh-letih-sta-bili-kupljeni-z-gotovino